Principi in metode kvantitativne analize s tekočinsko kromatografijo

Ločevalni mehanizem tekočinske kromatografije temelji na razliki v afiniteti komponent v zmesi za obe fazi.

Glede na različne stacionarne faze se tekočinska kromatografija deli na tekočinsko-trdno kromatografijo, tekočinsko-tekočinsko kromatografijo in kromatografijo vezane faze.Najpogosteje uporabljeni sta tekoče-trdna kromatografija s silikagelom kot polnilom in kromatografija vezane faze z mikrosilicijevim dioksidom kot matriko.

Glede na obliko stacionarne faze lahko tekočinsko kromatografijo razdelimo na kolonsko kromatografijo, papirno kromatografijo in tankoplastno kromatografijo.Glede na adsorpcijsko kapaciteto jo lahko razdelimo na adsorpcijsko kromatografijo, porazdelitveno kromatografijo, ionsko izmenjevalno kromatografijo in gelsko permeacijsko kromatografijo.

V zadnjih letih je bil sistemu tekočinske kolonske kromatografije dodan visokotlačni sistem pretoka tekočine, da omogoči hiter pretok mobilne faze pod visokim tlakom, da se izboljša učinek ločevanja, tako visoko učinkovita (znana tudi kot visokotlačna) tekočinska kromatografija se je pojavilo.

DEL
01 Princip kvantitativne analize tekočinske kromatografije

Za kvantificiranje na podlagi kakovosti so potrebne čiste snovi kot standardi;

Kvantifikacija s tekočinsko kromatografijo je relativno kvantitativna metoda: to pomeni, da se količina analita v mešanici oceni iz znane količine čistega standardnega vzorca.

DEL
02 Osnova za kvantifikacijo s tekočinsko kromatografijo

Količina izmerjene komponente (W) je sorazmerna z vrednostjo odziva (A) (višina vrha ali površina vrha), W=f×A.

Kvantitativni korekcijski faktor (f): Je proporcionalna konstanta formule za kvantitativni izračun, njen fizični pomen pa je količina izmerjene komponente, ki jo predstavlja vrednost odziva enote (površina vrha).

Kvantitativni korekcijski faktor je mogoče dobiti iz znane količine standardnega vzorca in njegove vrednosti odziva.

Izmerite vrednost odziva neznane komponente in količino komponente lahko dobite s kvantitativnim korekcijskim faktorjem.

DEL
03 Pogosti izrazi v kvantitativni analizi

Vzorec (vzorec): raztopina, ki vsebuje analit za kromatografsko analizo.Razdeljen na standardne in neznane vzorce.

Standard: čisti produkt z znano koncentracijo.Neznani vzorec (neznano): Mešanica, katere koncentracija je treba preskusiti.

Masa vzorca: prvotna teža vzorca, ki se preskuša.

Redčenje: Faktor redčenja neznanega vzorca.

Komponenta : kromatografski vrh, ki ga je treba kvantitativno analizirati, to je analit, katerega vsebnost ni znana.

Količina komponente (količina): vsebnost (ali koncentracija) snovi, ki jo je treba testirati.

Celovitost : računski postopek merjenja površine vrha kromatografskega vrha z računalnikom.

Umeritvena krivulja: linearna krivulja vsebnosti komponente glede na vrednost odziva, ugotovljena iz znane količine standardne snovi, ki se uporablja za določanje neznane vsebnosti analita.

DEL
04 Kvantitativna analiza tekočinske kromatografije

1. Izberite kromatografsko metodo, primerno za kvantitativno analizo:

l Potrdite vrh zaznane komponente in dosežete ločljivost (R), večjo od 1,5

l Določite konsistenco (čistost) kromatografskih vrhov testiranih komponent

l določite mejo detekcije in mejo kvantifikacije metode;občutljivost in linearni razpon

2. Vzpostavite umeritveno krivuljo s standardnimi vzorci različnih koncentracij

3. Preverite točnost in natančnost kvantitativnih metod

4. Uporabite ustrezno programsko opremo za upravljanje kromatografije za izvajanje zbiranja vzorcev, obdelavo podatkov in poročanje o rezultatih

DEL
05 Identifikacija kvantitativnih vrhov (kvalitativno)

Kvalitativno identificirajte vsak kromatografski vrh, ki ga želite kvantificirati

Najprej uporabite standardni vzorec za določitev retencijskega časa (Rt) kromatografskega vrha, ki ga želite kvantificirati.S primerjavo retenzijskega časa poiščite komponento, ki ustreza vsakemu kromatografskemu vrhu v neznanem vzorcu.Kromatografska kvalitativna metoda je primerjava retenzijskega časa s standardnim vzorcem.Kriterij Nezadostnonadaljnja potrditev (kvalitativna)

1. Standardna metoda dodajanja

2. Hkrati uporabite druge metode: druge kromatografske metode (spremenite mehanizem, kot je: uporaba različnih kromatografskih kolon), druge detektorje (PDA: primerjava spektra, iskanje po knjižnici spektra; MS: analiza masnega spektra, iskanje po knjižnici spektra)

3. Drugi instrumenti in metode

DEL
06 Potrditev konsistence kvantitativnega vrha

Potrdite konsistenco kromatografskega vrha (čistost)

Zagotovite, da je pod vsakim kromatografskim vrhom le ena izmerjena komponenta

Preverite motnje zaradi soelucijskih snovi (nečistoče)

Metode za potrditev konsistence kromatografskega vrha (čistost)

Primerjava spektrogramov s fotodiodnimi matričnimi (PDA) detektorji

Identifikacija največje čistosti

2996 Teorija kota čistosti

Kvantitativne metode, ki se običajno uporabljajo v DELU 07

Metoda standardne krivulje, razdeljena na metodo zunanjega standarda in metodo notranjega standarda:

1. Zunanja standardna metoda: najbolj uporabljen v tekočinski kromatografiji

Serija standardnih vzorcev znanih koncentracij je bila pripravljena z uporabo čistih vzorcev spojin za testiranje kot standardnih vzorcev.vbrizga v kolono do njegove odzivne vrednosti (površina vrha).
Znotraj določenega območja obstaja dobro linearno razmerje med koncentracijo standardnega vzorca in vrednostjo odziva, in sicer W= f×A in se naredi standardna krivulja.

Pod povsem enakimi eksperimentalnimi pogoji vbrizgajte neznan vzorec, da dobite vrednost odziva komponente, ki jo želite izmeriti.Glede na znani koeficient f je mogoče dobiti koncentracijo komponente, ki jo je treba izmeriti.

Prednosti zunanje standardne metode:preprosto delovanje in izračun, je pogosto uporabljena kvantitativna metoda;ni potrebe po zaznavanju in eluiranju vsake komponente;potreben je standardni vzorec;pogoji merjenja standardnega in neznanega vzorca morajo biti skladni;volumen injekcije mora biti natančen.

Slabosti zunanje standardne metode:Eksperimentalni pogoji morajo biti visoki, na primer občutljivost detektorja, hitrost pretoka in sestave mobilne faze ni mogoče spremeniti;volumen vsake injekcije mora imeti dobro ponovljivost.

2. Metoda internega standarda: natančno, a težavno, največkrat uporabljeno v standardnih metodah

Znana količina notranjega standarda se doda standardu, da se dobi mešani standard, in pripravi se niz delovnih standardov znane koncentracije.Molarno razmerje med standardom in notranjim standardom v mešanem standardu ostane nespremenjeno.Vbrizgajte v kromatografsko kolono in vzemite (površino vrha standardnega vzorca/površino vrha notranjega standardnega vzorca) kot vrednost odziva.Glede na linearno razmerje med vrednostjo odziva in koncentracijo delovnega standarda, in sicer W= f×A , se naredi standardna krivulja.

Znana količina notranjega standarda se doda neznanemu vzorcu in vbrizga v kolono, da se pridobi vrednost odziva komponente, ki jo je treba izmeriti.Glede na znani koeficient f je mogoče dobiti koncentracijo komponente, ki jo je treba izmeriti.

Značilnosti metode internega standarda:Med postopkom se vzorec in interni standard zmešata in vbrizgata v kromatografsko kolono, tako da dokler je razmerje med količino merjene komponente in internim standardom v mešani raztopini konstantno, se sprememba volumna vzorca spreminja. ne bo vplivalo na kvantitativne rezultate..Metoda notranjega standarda izravna vpliv volumna vzorca ter celo mobilne faze in detektorja, zato je natančnejša od metode zunanjega standarda.

DEL
08 Dejavniki, ki vplivajo na rezultate kvantitativnih analiz

Slaba natančnost je lahko posledica:

Nepravilna integracija površine vrha, razgradnja vzorca ali nečistoče, vnesene med pripravo vzorca, viala z vzorcem ni zaprta, izhlapevanje vzorca ali topila, nepravilna priprava vzorca, težave z vbrizgavanjem vzorca, nepravilna priprava internega standarda

Možni razlogi za slabo natančnost:

Nepravilna integracija vrhov, težave z vbrizgavanjem ali injektorjem, razgradnja vzorca ali nečistoče, vnesene med pripravo vzorca, kromatografske težave, poslabšan odziv detektorja